Čeprav večinoma tukaj vremenske napovedi skoraj nikoli ne gledam, ker je vreme bolj ali manj vedno sončno. Seveda pa … Kaj človek počne med prazniki, ko je napoved za spremembo več kot očitno slaba in se res nima želje furat čez pol Portugalske kjer bo tudi dež, ampak boš pa lahko rekel, da si bil pa vsaj na morju.

Nak.
Pa smo ostali doma in se nekaj dni mučili s študijskimi obveznostmi, ker so tokrat vremenarji res zadeli vreme. (Navadno tudi, ko je napoved dež, to pomeni nekak 2x po 2 h dežja v dnevu). Po dveh dneh “samevanja” je postalo več kot očitno dolgčas in sva se z Litvancem odpravila v Abrantes, kjer je med drugim še en oddelek Tomarske politehnike (in seveda sodi v rang Tomar +/- 30 km).

Vreme pač bedno kot že dolgo ne, ampak dovolj, da se sprehodima na grad in po mestu (vsako ulico v obe smeri, da ne bo pomote). Itak pa je celo mesto na vrhu hriba. Prav fleten parkec pod gradom, za razliko od mesta samega, ki je kot mesto duhov. Ljudi nikjer. Vsaka druga hiša naprodaj, vsaka peta pa na pol razpadla.. in tudi naprodaj! Tisti ta strogi center lahko z malo domišljije lahko postane prav portugalsko simpatičen. Par hiš je blo prav res lepo pobarvanih in tudi edinstvenih ploščic ni manjkalo. V celem mestu sva naletela na celo 3 odprte beznice1 🙂 Je blo treba tudi nekaj jest in to. /… /

Proti večeru se počasi odpravljama proti železniški, ki je bila več kot očitno vidna z gradu. Takrat dobim sms od drugega Litvanca, ki je bil namenjen v Faro: “Shit, missed the last train to Faro”. Ahaha, pa saj ne, je res samo naključje ali pa je več kot očitno, ampak so vsi Litvanci/ke, ki jih poznam, zelo izgubljeni ljudje.2 Tudi za najbolj samoumevne stvari vedno vpašajo, ja kako pa to, in to in to? Na začetku me je čudilo, kak jim je sloh ratalo preživet svoj prvih 20 let, ampak očitno imajo več sreče kot pameti. Fechado, bi se temu reklo 🙂

Ja, ura smeha, pisanje smsov in spet smeh. In Litvancu čez čas očitno uspe najdit še zadnji bus za Faro 2 h kasneje. Jaz pa z drugim Litvancem proti železniški 🙂 Mislim, da je tu že itak več kot očitno logično, kdo je bil zmagovalec na koncu. Prideva na železniško kakih 15 min preden pride zadnji vlak (železniška skoraj ranga Ostrožno)3, le da je sredi industrijske cone – nekaj v smislu Lj-Stegne). Iz kratkega časa začneva brati vozne rede..

Hum..
Ups..
Ajaj..

Al se meni samo zdi, al je to res ena postaja pred Abrantesom in vlak tukaj ne bo ustavo? Pa je bil nekdo tako prijazen, da je namesto naju poklical železnice, ki so samo še potrdili našo ugotovitev. Hum, 8 mins to go. No way, prava železniška seveda na drugi strani “mesta”, oz. na drugi strani reke, kar v bistvu sploh ni več Abrantes, amapak že drug kraj.

Ja, je blo treba za ziher še počakat, da je vlak res šel mimo in se prepričat, da so Litvanci za ta dan imeli že dovolj sreče. Vreme še vedno napol deževno, tema. In sva šla vseeno spet nazaj na drugo stran mesta, kjer gre cesta za Tomar, čeprav sva itak vedla, da je tole bolj zabijanje časa. Mogoče sta v prvih 15 minutah pripeljala 2 avta 😀 ahahah. In od tega se je en celo ustavil, ampak seveda da je šel samo do naslednjega ovinka.

In sva tako zabila nadaljnji dve uri in promet se je bolj ali manj eksponentno zmanjševal, dokler se ni skoraj povsem približal asimptotni ničli. In potem? Ja, nič. Sva šla pogledat na avtobusno, če gre prvi bus pred prvim vlakom, potem pa nazaj proti centru iskat tisti velecenjeni bar, kjer imajo shote za 30 centov (mislim, da to pove vse o gospodarko-socialnem stanju Abrantesa). Brez skrbi, sva takrat našla drug (en in edini odprt) barček, ne tistega omenjenega, da sva lahko v miru šla vsaj malo z dežja in na eno poglavje ali dva 😉 vse do 3 zjutraj. In nato ob 6 ujela prvi bus (res ne vem, ampak to se mi zdi, da je eden izmed najbolj zgodnih busov na Portugalskem, ki dejansko res vozi).

Čeprav na naših izletih vemo, kaj je največji “safer”, ko se vračamo nazaj. Ne to, da zaradi občasnih štrajkov kakšnega vlaka ni, in da v najslabšem primeru čakamo samo kakšnih par urc v Entrocamentu.. Ampak tiste pol ure pešačenja od železniške/avtobusne proti IPTju.

Ampak, ko zdajle gledam te slikce iz Abrantesa, se mi v bistu sploh ne zdi tolko napačen.. 😉

1Z razlogom smo skoraj vse kafiče in 3/4 gostiln preimenovali v “beznice”. Če na Portugalskem iščeš kafič po principu, “ah, tu bo udobno za sedet in prav lepo izlgeda” (da niso ravno tisti aka Sagres in Super Bock stoli), ga najverjetneje ne najdeš. Povsod enako, mogoče samo cene malo variirajo, če si že na glavni ulici, npr.

2 Da o raznih njihovih dogodivščinah prenočevanja na železniških z vso erazmus selitveno prtljago (jaz bi potem raje prenočila na letališču), skakanju iz premikajočega vlaka (ker so šli na napačnega), ampak potem je uspešno izskočila samo ena osebkinja, druga pa nekak ni imela preveč samomorilskih nagnjen. Pa nekak zelo naivno verjamejo vsemu, kar rečeš (tudi najbolj učitne fore se smatrajo kot samoumevne 😉

3 Ja, Ostrožno je ena izmed mojih najbolj priljubljenih železniških postaj. Nikoli v lajfu še vidla nobenega, ki bi tam izstopil ali vstopil. wtf?

Random Posts