Tudi erasmus leto se enkrat konča. Prehitro.

Z nekaj tedenskimi nočnimi morami, kjer me preganjajo vsi kul ljudje in Tomar se sesuva.

Moji prvi sosedi iz bloka so bili deležni velikega “boa tarde” in so me gledali kot da sem padla z Marsa (kot da tisti kufri zraven niso bili očitni), 2 dni kasneje pa sem napolnila kartico za bus v trafiki s “carregamento por favor!” Se zgodi.

Stvari, ki jih bom pogrešala:

  • tlakovani pločniki z raznimi motivi (ampak sem vesela, da lahko doma obujem svoje rolerje, ker je bajk neznano kje na posoji),
  • povabilo na kavo ob 00.30, brez da te kdo nahruli, da je mašina že spucana in da po tej uri kave ne strežejo več! Grrr, kdaj bo to v Slo postalo normalno??
  • da se namesto ob 9.00 narišeš ob 9.59 in si v bistvu še vedno zgoden,
  • super prijazni ljudje, ki se ne zmenijo za tvojo v iber polomljeno portugalščino, kljub temu, da jih večina ne zna besede angleško
  • da se da v vseh barčkih dobit nekaj za prigriznit (aka toast, torrada, pastel de nata) za ceno brez srčnega infarkta
  • pastel de nata!!! definitivno! (prva runda doma je nekako uspela, za sprejemne v Bélemu pa ne vem, če bi bili)
  • vse te smešne črke: õ, ã, ç, ê, î, í, é, â, á, à in še katero.. ter konstantno razbijanje po glavi, če že razumem vsa obvestila, reklame in plakate, ki jih vidim.
  • da ti avto ustavi še preden prideš do prehoda za peščce (upam, da mi v dveh tednih Slovenije ne uspe narediti nenamernega samomora)
  • hodit čez cesto pri rdeči luči pred policajem, ker tam pač zaupajo zdravi človeški pameti, da če ni avta, pač greš čez cesto!
  • vedno rumeno juho (ja, tudi špinačno juho jim uspe nardit v rumeni barvi).. saj vem, da sem čez to vedno bemtila, ampak ‘zarečenega kruha se največ poje, ne?’

Kaj mi je šlo na živce?

  • 10 fritez in ponev s starim oljem, ki ga brezskrbno uporabljajo dan za dnem za pomfri, v vsaki kuhni študenta
  • čips iz vrečke za prilogo (krompir je pač krompir, rečejo)
  • konstantno prepričevanje, če mi francezinja res ni najboljša portugalska hrana in da je ziher nisem poskusila v pravi restavraciji! Pa kako naj bo toast z zrezkom, salamo, slanino, sirom in jajco na vrhu, zalit z omako in serviran s kupom pomfrija kulinarični presežek?
  • rdeči plastični stoli z napisom “Super Bock” v vseh kafičih.. iskanje kaj bolj estetskega je pač zaman
  • naročanje velikega piva (za 0,33 L je treba posebej poudarit, da hočeš veliki pir) in pri tem te vsi gledajo kot največjega alkoholika,
  • butasta pravila v študentu, ki smo jih vseeno uspešno kršili
  • frizerji, ki niso bili sposobni postrič moje kratke čupe, brez da bi me skoraj ubili s škarjami (ma ja, mogoče sem v celem letu srečala celo dve Portugalki s kratkimi lasmi)
  • vse tiste razčefurjene, razpadle in prazne bajte po centrih mest, na obrobjih pa na veliko gradijo nove.. Nekdo bi moral Portugalsko samo konkretno vzeti v roke in jo konkretno zribati vse umazanije!
  • konstantno en in isti font za imena vseh kafičev!! (jah, grafiki pač)
  • železniška postaja v Entrocamentu, kjer smo običajno prestopali, signalizacija pa je tako dobro urejena, da ni niti ene same table s katerega perona bo vlak (pa smo se naučili, da je bil za Tomar skoraj vedno iz 9)
  • odlašanje do zadnjega trenutka in “pridi jutri ali pojutrijšnjem, pa bomo uredili takrat, danes imam preveč dela”.. in čez dva dni: “pa daj raje naslednji teden, saj boš še v ponedeljek tukaj” in tako sem preostanek študenta plačevala pol ure preden sem šla na vlak za Lizbono in lovila avion za Azore!
    In kaj sem najbolj pogrešala na Portugalskem?
  • hrana: bučno olje, začimbe kot so kumina, koper, majaron, ingver (ker tam pač ne obstajajo), navadni tekoči jogurt in včasih kakšen jogurt s sadjem (imajo samo take z umetno aromo), skuto, radič
  • piknik s čevapi (ja ja, Portugalci niso balkanci in je na pikniku namesto kruha riž in omakca iz črnih fižolčkov!)
  • da street food skoraj ne obstaja (pozabi na obvezen burek, ko se vračaš s fešte)
  • zimo s snegom in temperaturo pod lediščem (je bilo pa zabavno, ko so me skušali prepričat, da je zarošena šipa od avta v bistvu že zmrzla in da zunaj več kot očitno zmrzuje, pa tudi če je blo tam okoli +5 º)

Kaj sem se naučila:

  • da je treba malo počakat … pa še malo, pa čez čas še malo počakat, da potem še malo počakamo.
  • piti z levo roko, ker “mão direita é penalty”
  • obsežen razpon portugalskih besed, ki pa jih še vedno z muko spravljam v stavke
(Visited 33 times, 1 visits today)

Random Posts