Po 2 tednih zmrzovanja sem se vrnila nazaj na Portugalsko. Po prezgodnjem jutranjem vstajanju, popoldanskem ogledu Valencije si v deževnem Portu ne želim drugega kot ujeti zadnji vlak. In ga seveda zgrešim za 10 min. Torej ali čakam na prvi in zadnji nočni vlak čez 5 ur in nato še zaradi prestopa na prvi jutranji vlak nadaljne 4 ali pa pokličem.. Seveda 🙂
Najprej sledi opravičilo, da naju žal ne more pobrati z avtom (to da lahko dve izgubljeni osebkinji prespita je očitno itak samoumevno). Kmalu za tem naju pričaka na postaji, pri njej doma pa se že dela večerja. Seveda za goste, ki so poklicali 30 minut nazaj 🙂 Portugalski prijaznosti se vsakokrat znova načudim. Nikoli ne vprašajo zakaj, kaj, kako in ti na vsak način želijo pomagati na najboljši možni način.
Ko sem bila v Portu že prej pri isti punci, se mi je vmes 2x opravičila, da žal ne more ves dan z mano pohajat naokoli, saj mora tudi v službo. Vmes me je seveda poklicala v času kosila (kar je na Portugalskem pomeni 2-3 h odmora za “siesto”) in obvezno je bilo treba iti na kavo.
Porto me je čisto pozitivno presenetil. Seveda ima mesto čisto drugačno energijo kot Lisbona, ampak je zelo všečen (če odštejem veliko praznih starih hiš v centru). Ena izmed boljših stvari pa je nedvomno obisk vinskih kleti (ali drugače: degustacija Portovca). Portovec je definitivno treba poskusiti tudi v Portu. Naslednja zelo zanimiva stvar je gotovo “Francesinha” [fransezinja]. Tipična jed iz porta, ki jo strežejo skoraj v vseh restavracijah in na žalost ni posebna kulinarična zadeva. Ampak so Portovčani nad njo izredno navdušeni. Torej, (sicer obstaja več vrst, z več ali manj dodatki): toast z zrezkom, pečeno slanino in salamo, vse skupaj prekrito s še enim toastom, z obilico topljenega sira in jajcem na oko na vrhu. Vse je prelito z pivsko paradižnikovo omako, poleg pa postrežejo nič drugega kot pomfri! Baje pa je treba zraven obvezno piti pivo. Da si po tem sit vsaj 2 dni, verjetno ni treba …
