Trgovinice v Fátimi, kjer je možno kupiti najbolj nemogoč verski kič. Tudi voščeno rit in joško, ter kipec Marije, ki se v temi sveti fluorescentno zeleno.
Po 30 km proti zahodu ali 1 h vožnje z lokalnim busom, prispeš v Fátimo.
Fátima ima med vsemi okoliškimi kraji tukaj poseben status. Ima podobno veljavo, kot če pri nas nekomu omeniš Međugorje. Torej jasno za kaj gre? Čeprav smo se sami odpravili tja, “ker je pač blizu” in če smo pač že blizu, je že skoraj treba iti tja.
Moje prvo srečanje s Fátimo je bilo v bistu že kar nekaj časa pred tem, ko sem iz neznanega razloga šla v Tomar z busom in je bilo treba tu prestopiti. Takrat mi namreč še ni bilo znano, kaj Fátima v bistvu je, vedela sem le, da je Portugalska zelo katoliška država. In so mi med čakanjem na drug bus začeli ponujati koledarje, verižice, obeske, rožne vence, različne revije in vse kar si sploh ne moreš mislit. Seveda z ustrezno tematiko Fátime. Vse je zgledalo nekako tako, kot če ti v roku pol ure doma pozvoni kakšnih 10 jehovih prič.
Vsaka posebej, se razume.
Uradni obisk Fátime je bil nekoliko bolj zabaven – fantovski del družbe si je kupil vsak svojo voščeno rit (punce smo zraven umirale od smeha). Dež nas je še nekajkrat prisilil, da smo se pod streho skrili v trgovinice. Seveda smo se po “glavnem” trgu, ki je mimogrede večji od trga v Vatikanu, sprehodili le nekaj dni preden Fátimo obišče nekaj tisoč ljudi (wikipedia sicer trdi, da up to million, kar pa žal ne morem potrditi ne zanikat).
Nič posebnega torej. Portugalci svoje Međugorje uspešno tržijo, tako da smo se vsi na koncu spraševali ali je Fátima verskega ali ekonomskega pomena.
Splošen vtis: ob sončnem vremenu gremo raje kam drugam 😉
