Destino: Tomar
Ultima paragem: Tomar!
Ja, železniške postaje od Lisbone do Tomarja vem že skoraj vse na pamet.. V obeh smereh 🙂 Do Lisbone je skoraj toliko kot iz Maribora do Ljubljane, s to razliko, da potniški vlak potrebuje uro manj, kot tisti iz Maribora. (Tukaj bom izpustila celotno razlago, zakaj je očitno logično, da so slo železnice v minusu). Po velikosti se ga da uradno primerjati s Slovenj Gradcem ali Mursko Soboto, plus 4000 študentov. Čeprav se da skoraj vse kafiče spoznati v enem popoldnevu (razen tistih, ki so skrivnostno odprti samo ob določenih dnevih ;-), pa ga turisti obiščejo predvsem zaradi templarskega gradu – Convento de Cristo, ki je zapisan na seznamu Unescove svetovne dediščine. In v bolj poletnem času tudi natakarji nekako spregovorijo angleško, kar je pač bilo prej nemogoče.
Ko sem pokapirala, da se glagoli v portugalščini končajo na -ar, -er, -ir, sem rabla skoraj kak mesec, da sem pogledala v slovar:
(pt.) tomar – vzeti, prevzeti
In to za Tomar drži. Mestece pač zleze pod kožo. In vedno se odpravim v center ravno v času sieste, ko je zaprto vse, razen kitajskih trgovin.
Trenutno mi je žal, da nisem prej pofotkala vseh vogalov, saj trenutno Tomar doživlja totalni makeover. Ne samo, da so kandelabri dobili nove templarske križe in zastave, med vsaka dva kandelabra so postavili še dva dodatna stebra z križi in zastavami (očitno bo spet kakšna soba v študentu dobila nove zavese) 😛 Po hitrem postopku so se obnovile najbolj razpadle bajte in postavile skulpture v križišča. Zvečer vidiš kako punce trenirajo nosit tista čuda na glavi, kar je tudi glavni point Feste dos Tabuleiros!
Ob petkih dopoldne je najboljši obisk tržnice, kjer lahko kupiš dejansko vse. Piščance vseh velikosti, zajce in razne druge purice kot so fazani, prepelice, goske, bla bla bla.. Žive, da ne bo pomote. 🙂 Potem zelenjavo in sadje v omejenem izboru (npr. radiča Portugalci sploh ne poznajo). Tudi pozimi bi človek mislil, da bodo prodajali vse mogoče (sploh ker je bilo ravno 2x pod 0º), ampak njim se to pač ne da, saj imajo raje kot karkoli zelenjavnega na jedilniku seveda meso, pomfri in riž. Dalje gore bakalarja in sira (ki ga prej obvezno degustiraš), olive po 2 €/kg, slaščice.. mhm.. Potem je tu še “ciganski” del tržnice, kjer lahko nakupiš vsa oblačila in čevlje, CDje, razne posode in pač vse kar človek bolj ali manj potrebuje. Seveda na tržnici ne manjka raznih megafonov, kjer pač vsi sporočajo svoje super mega ponudbe.
Convento de Cristo zastonj – nedelja dopoldne.. Za spoznavanje nočnega življenja – definitivno sreda ali sobota. Ampak nikakor ne pred polnočjo (čas večerje pa to). Sredi dneva je zanimiv muzej vžigalic – Museo dos fósforos. V bližini pa 30 m visok rimski akvedukt – Quinta dos Pegões.
