Že maja smo se odločili, da osvojimo najvišji vrh kontinentalne Portugalske – Torre da Serra da Estrela in obiščemo še naravni park. Seveda je sledilo googlanje do onemoglosti, koliko časa se potrebuje, da prilezeš na vrh 1993 m visokega hriba.
Brez uporabnih zadetkov, brez uporabnih namigov. Niti portugalski google, nič. Da sprašuješ ljudi, pa itak dobiš take odgovore, da zakaj bi pa kdo sploh hotel it tja peš?! Portugalci se namreč še na kavo zapeljejo do vrat kafiča, in če je tam že zaparkirano, pač gredo do naslednjega, kjer se lahko parkira direkt pred vrati.
No, in smo šli. V Serri da Estrela je tudi eden in edini smučarski center, ki pa je neverjetno zaprt, kadar sneži in še kak dan ali dva kasneje! In zakaj?
Ja, Portugalci pač ne znajo vozit po snegu in rabijo svoj čas, da popucajo cesto do tja. Tako pač je, nismo vsi za vse.
No, in smo upali, da če ne drugega, bomo vsaj našli kakšno tablo ob poti in plac za avto in gremo dalje peš (ampak 2 Litvanca, ki sta hribčič za študentom preimenovala v goro, sta upala ravno nasprotno). Kmalu sledi smerokaz za Torre, cesta še vedno normalna in po takem res ni za hodit. Ja, da se pripeljat čisto na vrh in da je zadeva čisto absurdna, je na vrhu še mini šoping center s 17 trgovinami. Pa kdo se spravi v šoping na Serro??
Takrat, ko je bil eden izmed najbolj vročih tednov, pa smo se seveda odpravili v najbolj vroč predel Portugalske (res priporočam se sprehajat po Castelu Brancu pri uradnih 39º oz. 40º v senci). Destinacija Elvas, Portalegre, C. Branco, Monsanto, Guarda. Vlak do Elvasa je bil prava zmaga, dizelček, ki je namesto imen postaj raje prikazoval hitrost vožnje.. Arrrrr, večinoma se je držala tam med 25 in 40 km/h, vmes smo 2x dosegli še rekord vožnje – 94 km/h, ter po 3 urah dosegli 170 km oddaljen Elvas (kar je še vedno boljše od vlaka iz Ljubljane za Maribor!).
Elvas, mesto v obliki zvezde (vsa tista predavanja o razvoju naselj, nisem verjela, da to obstaja), belo-rumenih hišk in velikanskega 40 m visokega akvedukta. Magnificent! 🙂 Mene je sicer celo mesto spominjalo na pomanjšano verzijo Évore. Sipmatično, všečno.
V Portalegru uspemo ujeti ravno priprave na festival (poleti ima vsako selo sredi V*j* svoj festival). Mesto pomaknjeno tja nekam pod hrib, celo v zastavicah, prvič uspemo prenočiti v “hostlih” verige pausadas juventude, ki jih najdeš tudi v najbolj odročnih portugalskih krajih.. Zvečer tečemo čez celo mesto, da ulovimo še zadnjo odprto trgovino (Portugalci nas vmes prepričujejo, da nam ne bo uspelo niti z avtom). Definitivno nujno je bilo treba spiti eno pivo na terasi od hostla in nikjer drugje! Nasednji dan (ker 37º res ni dovolj, in se je bilo treba pripravit na še tistih nekaj več v prihajajočih dneh) se sredi dneva odpravimo na bližnji hrib, preden ulovimo eden in edini bus za Castelo Branco!
Za Castelo Branco bi bilo boljše počakat še vsaj kakšnih 10 ali 15 let, da vsi tisti na sveže zasajeni drevčki zrastejo in bo kaj več sence v najvročejšem portugalskem mestu. In zakaj Castelo Branco? Is the way to Monsanto!
V Guardi, ki je najvišje mesto na Portugalskem, ulovimo najboljši dan festivala. Seveda je bilo treba vsem ljudem povedat, da smo za festival definitivno vedeli in smo ga vpisali na naš koledar že prvi dan, ko smo prišli na Portugalsko 🙂 Tistih 1000 m pa še nekaj nadmorske, proti vročini nič ne pomaga, čez dan se namakamo v bljižnjem jezeru oz. na jezu v parku Serra da Estrela. Mesto samo, če ni ravno festivala, nima kaj dosti.. Festival, kot večina drugih. Dogaja vse in še več. Jedilnik na izbiro več kot enostaven ali sardine ali “porco”, kaj pa drugega – zakaj bi komplicirali, če ni treba. Na koncu večerja s samoumevno erasmus količino tekočine stane 10 €, za dve osebi 🙂
