Ko sem drugi dan po dolgem in po čez dala skozi cel Funchal [funšal], katerega ulice so itak pravi labirint, postavljen v breg, da si niti mislit ne moreš.. Ajde, po celem dnevu ogledovanja, ogleda (ali ne) vrednih zadev, se mi zvečer res ni dalo še skoraj pol ure peš v konkreten klanec. Ajd, skočim na bus, seveda na napačnega (ampak vsaj cifra je bila prava, če že črka ne). Gledam kdaj bo bus ustavil na kje meni poznani lokaciji. Nak, tokrat ne. Pridemo do končne postaje, šofer me gleda, jaz njega nazaj.. (itak še edino bitje na busu jaz). Potem se nekak uspema zmenit, da sem očitno falila bus. Kew Kew. Povem, kam sem namenjena, on – glej: idi tu malo naprej, je naslednja postaja, počakaj 42 in to je to. jaooo, zvečer, tema (to dvoje je bil še nekak najmanjši problem), v meni neznanem delu labirinta, bus na vsake kvasne, zmenjena za večerjo.. Ja, nič, drugič bo treba še črke gledat 🙂
Že skočim z busa (skoraj vdana v usodo), nardim par korakov, busar potrobi (ajd, adijo, kot je pač v navadi..), mi pomaha, skočim nazaj gor (ja, model se je očitno spomno, kje je moja ulica) 🙂 ehehe in me lepo zapelje do vrat, kljub temu da je bilo izven linije 🙂 kaj češ, res jih ni čez Portugalce!! Že mislim, da sem se navadla, da so to izjemno prijazni ljudje, pa me še vedno znova presenetijo.
Dan kasneje so me zvečer zaklenili v park. Ma kaj naj, tile parki so res simpatični. Vendar objemalci dreves pozor – tukaj so nekatera drevesa v bistvu kaktusi 😀
Funchal, glavno (in po moje sploh edino) mesto na Madeiri 😉
Funchal, torej. Mesto s ca. 100 tisoč prebivalci, brez logike postavljenih hišk v hrib (kot pač vsa Madeira), polno parkov in turistov 50+. Mesto ima sicer univerzo, vendar populacije med 20 in 30 letom na Madeiri skoraj da ni.
Najbolj znane stvari so tržnica in zraven nje še ribja tržnica. Kljub temu, da so cene več kot zasoljene (tudi npr. v supermarketu so banane iz Madeire dražje od tistih španskih ali ekvadorskih), ti trgovci vseeno dajo v pokušino vse znano in neznano sadje. Vsekakor pa je eden izmed boljših t.i. “fruto delicioso” ali “banana ananas” – tisti ta veliki zeleni storži. Kak dan kasneje sem v botaničnem vrtu ugotovila, da to rastlino mama že vrsto let goji doma (seveda v loncu), o kakih plodovih pa ne duha ne sluha …
Vino. V centu mesta sta dve vinski kleti, ki ponujata tudi degustacijo. Ena brezplačno, druga za nekaj malega €. Definitivno odlično!
Zona Velha [zona velja], stari del mesta, poln ozkih ulic in lokalov. Poncho1 se splača poskusit kje drugje, saj je tukaj le drag sok.
Sé, katedrala iz 15. st. v centru mesta, narejena iz vulkanskega kamna; kot večina tlaka na ulicah.
Monte, vasica nad Funchalom, do katere se lahko zapelješ z gondolo direktno iz starega dela mesta, iz botaničnega vrta ali pa z busom. Seveda pa je velika verjetnost, da bo tam popoldne dež, čeprav bo v Funchalu sonce 😉
1 Poncha: tipična pijača iz medu, sadja (limona, pomaranča, mandarina ali pasjonka), ledu, aguardenta de cana (žganje iz sladkornega trsa)