Nič, slikce na googlu so povedale svoje, treba je blo v Almourol. Nekak smo že uspeli razšifirat, da je to res samo grad, sredi ničesar (v bistvu je sredi reke, ampak ok). Vozni red vlakov je to tezo še dodatno potrdil. Železniška v Almoroulu bi se sicer na moji top lestvici železniških postaj uvrstila takoj za Ostrožno. (Ostrožno je pač Ostrožno in ga ne gre kar tako spravit iz prvega mesta).
Malo pred gradom je eden in edini kafič in nasploh edina hiška v radiju x, kjer je pač treba poiskat čolnarja da te prepelje na otoček. In vprašamo tipa, da bi radi šli na grad. “Seveda, da lahko greste, ampak bo treba malo počakat.” Že mislimo, da je model mogoče ravno začel s siesto … pa po premisleku doda: “Do petka!” Wuhu, torej 2 dni kempiranja?
Tu velja mogoče omeniti, kako poteka večina pogovorov: najprej v portugalščini vprašaš če govorijo angleško (s tem jim daš vedet, da naj se pripravijo na tvoje precej omejeno zmanje portugalščine). Kot običajno itak vedno prikimajo in dodajo “yes, yes”. Včasih imaš potem srečo, da te dejansko razumejo, vse odgovore pa itak dobiš v portugalščini. (Tu pa tam se sicer najde tudi kakšna svetla izjema, ki ti namesto z yes yes odgovori z “do you speak english?”)
Ja nič, pa smo šli peš eno železniško nazaj, ker smo predvidevali, da bota tam mogoče vsaj dva kafiča. Do prvega vlaka nazaj je bilo namreč še par ur.
Potem pa glej ti to: pred krajem tabla (tudi v angleščini!) “Tancos – the most beautiful and flowerfull village in Europe”. Hehe, tega sigurno ni noben vedel, niti wikipedia ne! Simpatična vasica pač, če si pa res zasluži naziv, pa bi bilo skoraj nemogoče reči. Je pa nekdo po nekaj pirčkih znanstveno ugotovil, da pa če že ni top v Evropi, pa je zagotovo med top 10 na svetovni lestvici 😉
