Skandinavija se mi je uspešno izmikala vse do nedavnega. Nikoli se ne bi misla, da bom šla privč v skandinavske dežele sredi zime. In to po tem, ko že cel december in januar špilam odbojko na plaži v kratkih rokavih in se pizdim, da si je vsaj občasno vljudno pobrit tace. Je pa res, da se je enim tri mesce pa tri mesce Norveške raztegnilo že skoraj čez celo leto..
No, šlo je nekak tak:
– Ej Ana, dej prid na obisk konc januarja, končno mam plac, sama bom na farmi, ftrgalo se mi bo od dolgcajta. Dej prid no. Itak vem kak šiht maš.
– A ti res misliš, da pridem js sred zime na Norveško? (Sicer po defaultu nisem nek zmrzljiv človek).
– Ja, dej, pridi no, boš vidla kak bo fajn.
– Ja pa kaj bom jaz sred zime na Norveškem? Lovila losa? Pa zih ga ne bom vidla.
– Ej, mamo internet. Linija je zih boljša ko tvoja.
– No ja, težko verjamem, tam sred periferije … no sej, v Barceloni imamo net za en k*, plačujemo pa kot da smo meter od čezatlantske megaoptike. Pošlji screenshot od speedtesta.
[čakam da pride slikca]
– Ok, karta kupljena, vletim čez par dni.
Potem sem seveda skenslala plane, ki so bili v zraku za čez vikend in klapa me itak pozna, da so očitno “boljši” plani na izbiro. Folku, ki živi v toplih krajih je pač težko dopovedat, da te dejansko pozimi na Norveškem majn zebe kot v Barceloni. Ja, gretje, kaj je že to?? V bistvu vsa ta leta, ko se potikam nekje po bolj mediteranskih deželah, pravo zimo res pogrešam. Tistih par dni okol božiča, ko sem navadno v Sloveniji, pa je itak vedno zelenih.
Sneg torej. Kolegica zagrozi, da naj si ne drznem prinest s sabo nič drugega, razen C2H5OH. Vmes ugotovima, da imama še isto številko šuhov in da za tisti filmski festival v Goteborgu se boma že spedenale in najdle dovolj cot. Glede vsega prinešenega alkohola sem se kar malo bala, ker zadnje čase res nisem takih pivskih nagnjen in vse skup je zgledalo kot tista zaloga v erasmus časih. No, sicer sem imela konkreten razlog, da se vsaj enkrat za čas Norveške pošteno ubijem in razkužim, haha .. “wash it, flush it!” In ja, to moreš it nardit na Norveško, da si boš ja zapomno za vse večne čase.
Na srečo Norvežani nimajo evrov in s kolko moreš delit ali množit je tud boljše, da ne veš. Kar ne veš ne boli. 🙂 Ko karta za obični vlak iz letališča stane 250 kron, pač ni panike, dokler ne vprašaš stica googla, haha. Sicer ni bil za vlak do Osla, ampak še malo dlje. In tud tisti davek na alkohol te ne ustavi, da ne spiješ vsaj pirčka, dveh ali treh, ko greš ven. Mhmmmm.. V bistvu, ko sem že pri cenah, sem odkrito povedano pričakovala stvari še dražje. Glede na to, da je povprečna norveška plača sorazmerna z večkratnikom 3+ od slovenske, je enačba slovenske norvežanke zelo kulj – deliš vse s tri, in dejansko je veliko stvari precej pod ceno slovenskih, glede na razmerje plač. Npr. liter norveškega mleka dejansko stane 1.2 € in ne 2.5. In potemtakem ima tudi pir skoraj ceno tistega v Ljubljani. Ene stvari so pa v vsaki državi malo dražje kot drugod, druge pa poceni. In ko šetama po Oslu, je glede na moje izkušnje cena kebaba ena izmed redkih univerzalnih cen v Evropi. Dokazano tudi v Oslu za 34 kron! Ha!
Kar mi je zlezlo pod kožo, je seveda kavna kultura skandinavcev. Med tem, ko je moj budget v Španiji za kofetkanje enak ničli, bom tu pač poskrbela za dvig letnega povprečja. Kava, leptop in free WiFi, to je to! In potem me zaposliš za nadaljnjega pol dneva. Da ne omenjam, da tudi s štekerji niso skopi. In ko smo že pri WiFiju. Free WiFi na vlaku, letališču in avionu, ko si pa kje v mestu pa imaš luštnih kafičev za delo na izbiro malo morje. In kar je najboljše (ali na začetku malo presenetljivo), ja, da navadno strežejo samo za šankom. In si potem v svojo kavo ali čaj sam dokončaš po svojem okusu in odneseš na mizo. Moj komentar na vse skup je bil itak – a za 50 kron si morem kavo še sama na mizo odnest?
Med tem nama na farmi tudi ni blo dolgčas, tisto zamrznjeno morje sem si itak že dolgo želela videt. Ja, eni so pač 5 min od fjorda doma. Obvezen dnevni sprehod v najbolj sončnem delu dneva, da dobima zadostno količino vitamina D tudi v zimskem času. In po prvih dveh dneh deža s snegom, ko se končno pokaže zimska idila, ugotovim, da sonce resda zaide že ob 4.15 ampak svetlo pa ostane tam skoraj do 6. Kdaj je bil vzhod ne vem, se mi pa zdi, da je blo okoli 8 res še vse temno. Tolk o tem, da kao ni nič od dneva. Po tednu dni farme in malo Osla, mojih ekskuzivnih prebliskov v interevalih na 10 min, krikov in solz .. Ja sej vem, prijatli so zato, da ko maš ti slab dan (ali več) ga “morjo” met oni tudi. Sicer pa se tisti najjači prijatli ne vdajo in poskrbijo, da slabih dni s travmami več ni.
Potem ko zlorabima cel net na vlaku za Goteborg – ja, eni so pač malo deloholiki 🙂 jaz pa pridno igram tetris, eni še nimajo dovolj, tako da se sama sprehodim po mestu. Tisto, ko gledaš že prej, če imajo kak free city tour, ker se mi pač je malo turista za igrat in ne preveč razmišljat – pa ugotoviš, da so tu tudi bolj po koledarju (aka. samo poleti). In ko zvečer na festivalu eni ugotovijo “kak je tu poceni” in v to hoče prepričat še kakega Šveda, tud skor umreš od smeha – ja, eni so že dolgo na severu. Noč se seveda konča precej brutalno (ja, to se je dolgo nabiralo in se je blo treba razkužit), tak da sem še cel naslednji dan v lepi zeleni barvi. Potem ko sem vsa zmačkana v super duper kafiču vidim svoj slavni opomnik, da je moj let kao naslednji dan zjutraj – ma ne ti meni, če imam js let v torek. Nisem tolko glupa, to pa res ne. Danes komaj živim, zvečer je treba še za 3 ure na vlak in potem naj se zbudim ob 5h zjutraj? Ne, mislim, da se mam vsaj tolko rada in se takih igric ne grem.
Yei Norweigan, love you, love you, love you! To sem v vseh mojih prebliskih tekom tedna že ugotovila, da se da karte pebukirat kakor ti je volja do 2 uri pred letom. In ja mi je res fascinantno, za doplačilo 1 € prestavim karto za en teden v prihodnost. Bom še malo na farmi, ker je pač fino bit sred ničesar, tud če bomo kak dan samo jaz in moji imaginarni prijatelji. Točno to, kar nucam. 🙂
Vmes prijatlca zbira material za nov film o enmu metalskem bendu. Skandinavci in metal sta tudi zanimiva stvar. Po dveh dneh celo uspe povedat kateri za kateri bend gre in da bi rabla nekaj za pofotkat (ja, jaz definitivno ne zgledam kot kaka metal deklina). Sicer Satyricon ni med mojimi top 10 bendi, ampak jih definitivno poznam. Čez par dni tako pristanem kot uradni fotograf v studiu, ki je dejansko 10 min stran od farme.. Hehe. Norveška, kupla si me.
Severni sij je v Oslo skoraj nemogoče videt (pa to sicer ni bil moj trenutni namen) in se na drug konec Norveške najbolj splača letet, nehote odkrijeva še kako zanimivo destinacijo v regiji. Ja, kaj vse zraste na dveh zelnikih, ko je ena bolj trčena ko druga, si včasih niti mislit ne moreš. Severni sij bo zaenkrat še počakal, moje prebukirane karte pa bodo zaenkrat še šle nazaj v Barcelono.
