Pico, hukačaka.
Tega Picota opazujeva cel čas. Logično, da je zadnji na planu – tako ga lahko najprej opazuješ iz sprednje strani, nato pa še po celi bočni strani. Verjetno da so prvotni azorski prebivalci sestavili kar nekaj pesmic na njegov račun, ker tudi nama ni šlo ravno slabo vendar …
Pico v bisvtu slovi po najvišjem portugalskem vrhu – Ponta do Pico (2351 m) in po sila dobrem vinu. Otok je eden izmed mlajših in vulkan menda da spi, se pa od “nedavnih” bruhanj vidijo vse tiste poti, ki jih je naredila lava. In tam sredi tiste črne lave raste vinska trta, tik ob morju, obzidana s kamni. In kar je najzanimivešje, da v tistih luknah trava ne raste.
Pač kot tipični Slovenci (Triglav in te fore, ne?) se po letu dni Potugalske spodobi prilezt tudi na najvišji portugalski vrh. Pico se navadno skriva v obakih, ampak špic čisto na vrhu pa gleda ven; da se pokaže cel brez oblakov, pa je bolj redko. Tak pač vsak dan vprašava za vreme in računava v kakšnem vrstnem redu se bodo zapolnile aktivnosti. Vsi razlagajo, da brez vodnika ni možno na vrh (po enem letu pač že veš, da so Portugalci izjemno leni in da nimajo nobenih pravih hribov), tako da potem ugotoviš, da se v bistvu da tudi v lastni režiji ob upoštevanju posebnega postopka …
Potem spet preštopava pol otoka po najbolj vukojebinskih cestah, kjer je promet ravno 3 avti na uro.. in uspešno prideva urco hoje stran do koče, kjer se štart začne.
In pazi ti to proceduro. Ja, res da je Pico daleč najvišji tam naokoli (pač otočki so majhni in Pico s s svojo višino res zgleda velik), pa vseeno no.. Torej, najprej se moraš javit v koči pod vrhom (nekaj čez 1000 m), kjer izpolniš formular s svojimi podatki, uro prihoda in predvideno uro vračanja, potem ti dajo GPS z “emergency” gumbom in nato sledi še 10 minutni filmček o hoji v hribe. (Ja, očitno enim ni jasno, da je treba bit primerno obut in imet še kaj za jesti in piti.) In potem te lepo gledajo preko satelita, kje si in če hodiš koliko toliko po poti. Me prav zanima, kako hiter reakcijki čas imajo v primeru, da se res kaj zgodi 😛 Ne vem, mogoče bi blo treba desetino takega sistema uvest tudi v slovenske hribe, da naslednjič v ne preveč briljantnih pogojih, ne srečam spet kakega modela v allstarkah.
Od napovedanih 7 ur za celotno turo (aka 4 urce gor in 3 nazaj dol), je bilo treba za gor 1:55 in manj kot uro in pol za dol. Skupaj z vsemi fotkami seveda. Ja no, če upoštevaš da rine ves folk gor, pač temu primerno povejo tudi optimalni čas.
Skoraj za vse dni so se seveda na otok nabili oblaki in od tistih jezer na ca. 1000 m, seveda ni bilo nič. Megla pač. In je pač bilo treba poskusit srečo še zadnje jutro.
Sončni vzhod med jezeri se sliši fino, ne?
In potem se vstaneva ob 5 zjutraj, da ca. do 6 s skuterčkom prilezeva v čez tiste rovte. In. Hum. Ja azorski čas pač, ki ni nastavljen po soncu, ampak pomaknjen k evropskemu in zato sonce vzhaja precej kasneje kot doma. Ob 6 se namreč začne komaj kaj svitat, kje bo šele vzhod sredi poletja 🙂
Časa za počakat na vzhod ni bilo več (sploh pa napol zamrznjen ne misliš zmrzovat še kako urco), ker čaka še posebej edinstvena pot nazaj do Lizbone in še naprej (6 različnih tipov vozil).
