Ena izmed najbolj smotanih zadev, ki jo sedaj celo že bolj ali manj obvladam, pa je vožnja z bajkom po mestu. Sliši se enostavno, ampak ni!!! Kolesarji vozijo tu ko da so na gobah, in vsaka čast vsem avtom, ki te morejo merkat, da ne končaš pod njimi. Kolesarske – enosmerne, dvosmerne ter enopasovnice in večpasovnice, ki jih včasih kar naenkrat zmanjka in potem končaš sred ceste ali sred pločnika. Potem sledi razvrščanje po prometu, ko se kolesarska nenadoma razcepi, ne samo na dve ampak na tri! Levo, naravnost in desno; seveda prva lekcija je obvladanje takega križišča na obični dvopasovnici dimenzij kot npr. celovška (z nižjo hitrostno omejitvijo) in potem se ti po svoji kolesarski špuri razvrstiš na levi ali sredinski pas. Lekcija no. 2: enako križišče, kjer se križata še dve tramvaj stezi!
No, izven mesta so kolesarske bolj prijetne in manj stresne in lahko furaš tudi z mp3jem v uhah. Tak da sem z mojim bajkom uspela preiskat tud nekaj okolice, tudi do Francije na drugo stran Rena 🙂
V bistvu mi je ful zanimivo, kaj vse tu na okoliških njivah gojijo: šparglje, tobak, sladkorni trs, koruzo, oljno repico, proso (sirk al kaj je tista j*), “radioaktivne” buče (fak so huge!), ribez, bamberli, lešnike, sadje … v glavnem, ni da ni!
Kljub temu, da je november že čez polovico, pa smo pred tednom dni še našli nekaj super grozdja, ko smo se sprehajali po – vulkanu! Ja, in jaz to zvem šele par dni kasneje, ker mi tisti vulkan definitivno ne deluje kot vulkan, vsaj ne po tistem, kar sem uspela videt na Azorih. Ajde, pa tud če je samo hrib vulkanskega izvora, ampak ga vsi kličejo vulkan.
Uspelo mi je pa tudi čez drugo mejo (ta švicarsko), na najdražjo kavo v mojem lajfu ever! 5 €!
