To je post iz serije s precej veliko časovno razliko od realnega časa dogajanja do objave. V bistvu sem že skoraj leto dni v Barceloni. More to follow.
Ker so bili pač novemberski prazniki in je v Sloveniji en dan več počitnic sma s kolegom pravično razdelila pod na “polovico” med Barcelono in Ljubljano. Marseille torej.
Vedno sem se spraševala, kaj si moji sodelavci mislijo o meni (ampak mi je načeloma vseeno) – res da preždim v pisarni zgolj 4 urce na dan in ostalo delam od doma (freelance, da ne bo pomote). Tudi če hodim v jeseni v službo vedno v istem puloverju – ker je pač moj najljubši. 🙂 In občasno pridem na šiht posebej opremljena in hočem spizdit iz pisarne kar najhitreje in če mi bo kdo zadnje pol ure rekel, da par linkov ne dela, potem pač ne delajo. Če do zdaj niso delali, pač bojo še počakali 2 dni. Yes, moj šiht v pisarni je res najjači.
Torej ob 13 h skočim na vlak, da pridem na štoparski plac izven Barcelone, cilj je Marseille ali Avignon, kako bo pač nanesel zadnji štop, upam, da bo zadnji prevoz še pred temo. Predvidevam da bo slovenski kolega rabil kak dan več, ker more čez eno super štoparsko državo, in da tokrat verjetno ne bo porušil Barcelonskega rekorda (Ljubljana – Barcelona v 30 urah in 3 štopih). Vreme ni ravno nekaj, sploh če nekak napol ščije, veš da bo sranje. Z tremi štopi pridem čez francosko mejo – nazadnje me je pobral en francoski parček (ja, francozi pa angleščina ja), kjer je bejba veselo povedala, da se je učila špansko mende vsaj 6 let in ni znala enega stavka povedat, njen tip pa je delal na gradbišču z španci in in portugalci, tako da ni blo druge in sva veselo kramljala celo pot (ja, španščina ni nekaj, če precej dobro obvladaš portugalsko besedišče). Me odložita na cestninski in par minut zatem me pobere kamion. Model je bil ful faca, tud nek francoz, ki že 20 let živi na jugu španije, ampak naglasa pa se mu verjetno nikol ne bo uspelo rešit. Hitro najdema zanimivo temo – Katalonci. Ja, so so narod, o katerem imam posebno mnenje (o tem kdaj drugič).
Po dobrih 6 urah, že mislim, da se bom zakačila 25 km od Avignona, kjer sem načeloma zmenjena za couch surfing. Še dva kratka štopa po 10 km, potem pa me že pričaka moj host pri izvozu za Avignon. Dečko iz slovenije javi, da je še vedno nekje v Italiji in da se jutri šele zvečer dobiva v Marseillu. Tako naslednji dan hengam po Avignonu, bolj ali manj s še dvema CSjema, ki sta pri istem hostu – modela hodita že 5 let delat v Avignon – iz Krakowa na štop, potem pa igrat žive kipe na ulicah 🙂 Avignon je čist simpatični mestič, ampak en dan je bil ravno dovolj.
V Marseillu dobim dostavo do centra (sej ne bi bilo treba, ampak je pa kul). In potem se odpravimo proti – hm, skvotu 🙂 Vsakdo, ki je kdaj preživel kako noč na Metelkovi ali v Rogu, ve vsaj približno kaj pričakovat. V bistvu so zaskvotali neko staro hišo/tovarno, bivalni del imajo precej uštiman (sobce in to, še toplo vodo in rožce na oknih), kuhna funkcionira (je v bistvu ena velika hala) internet vleče na enem oknu od sosedov. Mogoče se kdo sprašuje, kak pristaneš v skvotu? Do tegale je naneslo precej slučajno – preden da najdeš enega normalnega hosta na CS v Marseillu, ki ne hosta samo bejb z joškami velikosti ŽNJ ampak kako normalno bitje, je pač tale CS odpisal, da sma zelo dobrodošla ampak, da živi v “comunity”, in da je folk res v redu in da so animal and children friendly.
Ja, folk v skvotu je res bil kul. Avtentičen. Večina folk ki dela na ulici (street artisti, bubble makerji, živi kipi in kaj jaz vem kaj še vse), par panksov in tudi par folka, ki pač nekak nima druge izbire. V bistvu so bli vsi precej zabavni ker je itak logično da živijo na budgetu (delaš tolko da zaslužiš minimum od tistega, kar nucaš), občašno kaj pobrskajo po smeteh, tud za hrano so bolj ali manj freeganci in pač kupijo kar pač res rabijo ali pa ko se zaluži kaj preveč.
Marseille itak velja za “posebno” (ja, ta beseda mi je prav všeč, ker lahko marsikaj z njo opišeš), načeloma naj ne bi blo preveč varno (sploh za bejbe same), velika večina folka, ki živi tam, so arabci iz severne Afrike (Alžirija, Tunizija, Libija). Ampak vseeno, a lahko maš tolk jajc pa v halal kebabu vprašaš, če lahko dobiš pir za pit? 😀
Za zadnji dan Marseilla se z druščino iz skvota slučajno srečamo na busu in se spontano pridruživa pohudu po naravnem parku Calanque, južno od Marseilla. V bistvu si sploh ne moreš predstavljat, da si res tolko blizu mesta in si v bistvu sredi p* materne. Bil je fajn sprehod, seveda v miniču in allstarkah v hribe! 🙂 Ja kaj, če smo rekli, da gremo v mestu, standard more bit!
Ker se naslenji dan odpravljama vsak na svojo stran, in se še vedno nisva izjasnila, ali bova šla spat nazaj v Marseille ali bi se premaknila bližje proti avtocesti, seveda proti italiji. Nazadnje pade odločitev, da grema v logistično stratežko vasico ob obali jugovzhodno od Marseilla. Itak si obadva predstavljama vas ali kraj, s par ribiči in počitniškimi hiškami. Itak da pridema tja po temi (niti ne tolko pozno, ampak 1. novembra je kar precej hitro tema). In seveda – fakin haj sosajeti turizem (seveda off season). Itak sma optimista, da boma že našla nekaj za spat (zastonj seveda). Grema na pir, da malo kakega kelnarja kaj povprašama. Ja valda, ti kelnarji se sploh ne rabijo delat francozov, ker francozi že so in nekak nič preveč sreče (čeprav sma namensko izbrala bar, kjer bi ti teoretično mogli kaj svetovat glede takih stvari). Ja nič, mestec je precej prazn – ne precej prazn, ampak skor nobenga ni nikjer. Nakar naletima na eno druščino Tunizijcev (ja tisti folk, ki 24h na dan henga pred kakim pajzlom in ne dela nič drugega). Zmeni se zdaj ti kaj, če ne znaš besede francosko, oni pa tud angleško ne. Kmalu ugotovimo, da oni govorijo približno italijansko, in jaz skoraj tolko približno špansko. “Casa abandonada” je bla magična beseda in dečki kažejo na sosednjo bajto, ki mi nekak na prvi pogled ne zgleda čist abandonada. Ja, pa še odprta je in voda dela, štrom pa menda ne.
Chaka! Blo je prav prijetno spat, še zaklenit se je dalo stanovanje od znotraj.
Naslednji dan ga pičiva vsak svojo smer. Navadno dobiš vsake tolko kak res nepozaben štop, ne pa kar dveh v vrsti. Tam nekje sred avtoceste za Marseillom me pobere en ata, tam enih 60+ let. Itak, standard, francoščina, ki je res ne znam nič. Avto taki fejst usran s škatlicami od cigaret in pepelom povsod. Nakar me ata začne spreševat, če kadim. Rečem da ne, ampak da me ne moti, če on prižge cigaret (ja, pač na štopu si a ne). Stic še kar bluzi in nabija in men res ni jasno, kaj me tej ne štekaš kaj ti pravim. Nakar mi končno posveti, da me ne sprašuje za cigarete. Se sam zasmejim, res foter star 60+ sprašuje če bi joint? Fotr reče, da zdaj pa se morema še obvezno na kavi ustavit, ker joint brez kave, tega pa res ne moreš. Po postanku se uspešno pripeljeva še nadaljnih 120 km al kolko jih je pač blo.
Po skoraj uri čakanja blizu Montpeillerja (res beden spot, ampak ko ne veš al bo še huj če se prestaviš ali ne) mi ustavi ena fajn naložena kripica. Še dve rezervni gumi in dve felni na strehi. Glej, če mamo pa že tolko stvari zraven, pa lahko še enega vzamemo s sabo. Kmalu mi je jasno, da gremo po stari cesti, ker so cestnine preveč drage. In da če hočem, lahko grem celo pot z njima do Barcelone, tam nekje 3-4 dni. Ja, sej sta res zabavna, ampak jaz morem bit čez dan in pol nazaj na šihtu. Malo kramljamo, ko se ustavimo za lulat, nam iz sosednjega kombija ponudijo vse legalne in ilegalne substance (no, tistih legalnih je blo bolj malo), ne hvala, bomo samo lulali 🙂
Matr, vidva sta res naložena, kam te greta? Bejba je bla GPS, in v vsakem rondoju obvezno nardimo kakih 5 krogov, da se ziher prav odločimo. Bogih 100 km se furamo ne vem kak dolgo, ampak sta modela čist zabavna. Kak bota tota dva prišla do Malija al pa še kam naprej po Afriki, bo verjetno še zabavno.
Še par slikc – Marseille Vieux Port, Avignon, francoski vrtiljak, naravni park Calanques, druga zaskvotana hiša in naložena kripica, namenjena v Mali.
