Takoj zjutraj naslednji dan iz Jakarte letiva za Jogyakarto, hitro najdeva kul homestay in se sprehodiva čez mesto. Je res tako fajn mesto, ulice nabasane z mopedi, skuterčki, mopedi, skuterčki, par konjskimi vpregami, mopedi, sem že omenla skuterčke?? rikšami in par avti. Prečkat cesto je prava mojstrovina. Vsake tolko imaš srečo in se kak domačin postavi na sredo ceste, ker očitno turisti nismo tolko samomorilsko naravnani, da bi sami zmogli it preko.
Na ulici se prodaja vse. Cote, hrana, malo kiča in vsega v enormnih količinah. Tržnica je seveda še 3x bolj nabita od vsega skup. Hrana diši, zato se odlocima, da boma jedle kar na ulici. (Ja, ta prava lekarna z literco žganice je z nama, tako da se nama skoraj ni za bat). Izbire na tržnici in ulici je veliko, seveda se nama najbolj odpade hrana pri eni mamki, ki je bla itak cela srečna, da boma jedle pri njej. Itak nimama pojma kaj je kaj, razen riža in piščanca. Tist chicken satay je bil itak najboljši od vseh, kar so potem sledili. Tempe. Arašidova omaka. Malo zelenjave. Curry omaka. Seveda pikantna, ampak ne preveč. Itak sma folku najbolj zamimive, al nama bo hrana všeč al naju bo čili ubil, al sma tolko mehkužne, da kakih čudnih stvari ne boma zmogle pogoltnit. Se vedno mislim, da je bil to en izmed boljših obrokov, kar sma jih mele. Cena 10000 rupij za vsako (0.6 €).
Naslednje jutro greva na Boronbudur ob sončnem vzhodu, tempelj Parambanan planirama za čas zahoda. Ja, kot da nisma naredile že dovolj zmede najni biološki uri, pač jebeš, še parkrat je v planu, da se pogleda sončni vzhod na fenomenalnih lokacijah. Itak, sredi fotkanja opazim, da ma fotič težave z ostrenjem, pol ure kasneje, ko se premaknemo čisto do templja pa res čisto zašteka objektiv. Pizda. Če mi gre res kaj na živce je to to. Počasni internet ali crknjen objektiv na počitnicah. Res sem se veselila poslikat ta dva templja, zdaj pa lahko iščem samo detajle s ta veliko 300ko. In komaj uradno začetek dopusta.
Templja sta bila res kulj, razen da so bile cene malo nepričakovane ($20 in $18 za turiste), ampak ajde, nekje pa morejo malo zaslužit. V Parambananu celo ujagava eno bejbo, ki je rekla, da more vadit španščino in če nama lahko razloži kaj o templju. In potem je blo res smeha polno. Dejansko je punca znala precej dobro, pač razumet se je dalo zelo fajn – razen parkat se je zataknilo, ker pač butasti turisti ne vemo nič o hinduizmu in o tem, da ima vsaj hindujski bog svoje transportno sredstvo in res nisma vedle, kaj nama hoče naglumit 🙂
Jogyakarta je smešno poceni, soba z zajtrkom naju je stala 10 € za obe, stroški hrane na ulici pa tudi niso omembe vredni (moraš bit res ful prelakan, da zapraviš cel evro za obrok). Jaz sem še vedno sitna zaradi fotoaparata, ker se fa* hočem malo kreativno izživljat. Ugotovim, da bo Jogya edino večje mesto še vsaj za dober teden dni in če hočem najt drugi objektiv bo to to. Pričakovano da bodo cene foto opreme enake evropskim. Naslednji dan zvečer celo uspemo najdit 2 foto štacuni in ena ima celo objektiv, ki je v rangu mojega budgeta. Ko se odločim, da kupim in hočem plačat s kartico, pa mi prodajalec veselo omeni, da je je ob plačilu s kartico 5% več. Na približno obračunam provizijo, ki jo ima moja banka za dvig v tujini in vidim, da bo boljše fuknit moje miljone na mizo. 2,5 milijona rupij. Veš kolk je to?? Fakin 2 krat po miljon pa še pol zraven! In potem smo šteli. Prvi miljon. Mi pravi bejba – uf, to so pa že res kul počitnice. Za drugi miljon sem jo samo pogledala – štej, ne pa mi bluzit o počitnicah. In to je bilo to. Nič posebnega od objektiva, še vedno ga prodajam, če koga zanima je to Tamron 18-200 (kompatibilen z Nikon fotoaparati, cena po dogovoru – you buy – lucky for me, lucky for you!).
