Že ko sva planirale kaj videt v Indoneziji, sva nehote zasledile članek o plavi lavi. Bila sem prepričana, da je zelo malo možnosti, da bo to kje na Javi, Baliju ali kakem bližnjem otočku, kot je bilo v prvotnem planu, pa se je na koncu le izkazalo, da je modra lava na vzhodnem koncu Jave, niti ne daleč stran od opevane gore Bromo.
Da je transport po tleh res počasen, sma bile seznanjene, ampak ajd, kaki dan vožnje na busu ali vlaku boma že preživele. Javnega prevoza na Bromo skorajda ni, če maš pa še prej za naredit 150 km + pa tudi če je, ga boš zamudil. V Indoneziji je precej normalen način potovanja, da če ne greš vsaj do večjih naravnih znamenitosti z lokalno agencijo (po nekod niti ne smeš it sam), da pač najameš taxi za cel dan. Torej v Jogyakarti se da najdit lokalno agencijo ki te pelje do gore Bromo in vulkana Ijen na vsakem vogalu, tudi cene so večinoma bolj ali manj enake, splača se edino preverit v katerem kombiju boš fural safer cel naslednji dan.
Potem ko se uradnih 8 ur vožnje (ja, 200 km, še malo manj) zavleče v 14 ur, ti marsikaj pove, kake so ceste. No, cest je nekak bolj malo, pa še tiste ki so, so pač v najboljšem primeru kot kaka magistralka, seveda pa po njej vozi miljon tovornjakov, avtov, motoristov, tu in tam še kaka vprega. V Indoneziji se uradno vozi po levi, dejansko pa vsepovsod. Ja, treba se je izgogit luknjam pa seveda prehitevat v škarje, pa po levi ali desni, samo da je. Čeprav sem še vedno mnenja, da je vožnja po Romuniji bolj divja.
Mislim, da smo bli zadnji, ki smo ta večer prišli do vasi pod Bromom, končno malo bolj sveže na višini. V bistvu je bilo ponočni pre mrzlo. Za sončni vzhod se moraš zbudit tam ob 3, da si do 3.15 zunaj in da prehodiš tisto eno urco čez pepel in gor na Bromo. Res fascinantna planota. Iz kraterja se kadi, smrdi po žveplu, zadaj se vidi še en krater in potem ko vzide še sonce in končno vidiš kje si, je res enkratno. Zakaj nisem hotela, da greva gor z agencijo – ker te že odpeljejo takoj po zajtrku. Je pa res, da je to bolj ali manj vas, kjer vsi oddajajo sobe in če nimaš kaj naprej zmenjeno, boš preplačal vse vsaj za 2x – vsi vejo, da rabiš nekje za prespat in če si nisi spogajal prenočišča že prej, boš pač zdaj plačal duplo.
Z Broma nadaljujemo proti kraterju Ijen. Na zemljevidu izgleda bore malo – dol do Probolinga in malo naprej, potem pa še malo v breg. Ja, dovolj za cel dan. Vmes nam je sredi džungle zakuhal še kombi, tako da smo se parkrat še ustavili in prišli do prenočišča sredi ničesa spet po temi. No, sej zahod je resda že ob 6 zvečer. Vstajanje ob 1 zjutaj, za ziher te zbudijo še 15 min prej – ja, na srečo smo bli vsi zaspani in šli spat ob 8 zvečer, če ne se res lahko vržeš v bar (če bi sploh kje bil) in v teoriji počakaš tam.
Plava lava se vidi samo ponoči. Do kraterja je še malo vožnje in meni je prav fino, če ne vem, kaj naj pričakujem (za krater Ijen prav namenoma nisem nič googlala), 1.5 h vzpona po temi, in potem pri tabli smrtno nevarno in prepovedana hoja v krater spust v krater. Vem, da sem en dan prej na Bromu rekla, da smrdi po žveplu, ampak kar je to v primerjavi z Ijeom, Bromo nima za burek. Itak je še trda tema, bolj v krater se spuščamo, bolj smrdi. Fakin žeplov dim od vsepovsod, sploh ko se veter malo obrne. Uspemo prilezt do plave lave – no v bistvu sploh ni lava ampak žveplo ki gori. Veter se za par minut obrne stran, da lahko vsaj malo zadihaš, in uživaš tistih 30 sekund v pogledu, dokler da se spet ne obrne in vidiš vse belo okrog sebe in se razjokaš od žvepla.
Po vsej zdrahah z objektivom, sem odločena, da neredim nekaj slik, ker tale krater me je že itak stal vsaj 5 let mojega lajfa, tak da teh par minut več, ne bo nardilo ne vem kake razlike. Ob vzponu nazaj gor iz kraterja se začne svitat, ugotovim, da je krater ogromen in da je v njem še jezero – ja, je od vsega žvepla zakisleno. Vulkani in hribi okrog so taki, kot da bi jih kdo narisal al pa da jih vidiš samo v filmu.
Potem so tu še “rudarji” ki spodaj v kraterju kopljejo žveplo, ga v košarah nosijo gor in potem prodajo za 7000 rupij na kilo. Rudarji so tako drobni in mali, da mi res ni jasno, kako si lahko natovorijo 70 plus kil, jih nesejo ven iz kraterja in potem še dalje, kamor jih pač že morejo.
