Malo z zamudo, še drugi del Indonezije 🙂
Po večinoma muslimanski Javi prispeva na hinduistični Bali. Templji povsod. Kadilne palčke so prižgane na vsakem koraku, prav tako mini pletene košarice s cvetjem, rižem ali kakim drugim majhnim darom pred vsakimi vrati. Vožnja s trajektom traja dobre pol ure, pač ladje imajo tukaj “svoj standard”. Že prva razlika v primerjavi z Javo je, da se tukaj za vse pogaja. Čist za vse. In vedno ti naglumijo začetno ceno tako, da je draga še za evropske razmere.
Potem ko bi naj najin željen prevoz sodeč po lonely planetu znašal 60-80000 rupij za obe, nama predlagajo izhodiščno cena 150 000 po osebi. Ja ziher! Če sem dobre volje, je pogajanje lahko prav zabavno, ti indonezijci so prav zakon, kako se zraven napravljajo. Kolegica me že sovraži, ker je moja izhodiščna cena za vse, za kar se pogajava vedno 10 000. Vse. Ona je bolj usmiljeno dete, ti fanje jo vedno “nategnejo” na koncu ji prodajo še boga in pol zraven, jaz pa vedno pol ure vztrajam pri svojih 10 000 rupijah. Itak ti vmes še 3-krat rečejo, da je avtobus pokvarjen, in da lahko pokličejo kolga, ki ima avto, oz. da bus gre šele čez eno uro. Vmes za vsako tvojo predlagano ceno rečejo, da je to “bankrupt”, da se je bencin v zadnjih dveh mescih podražo za sto tisoč procentov in da to je super cena za naju in ne vem kaj vse. Ko se na koncu uspeva spogajat za skorajšnjo ceno v lonelyju in plačava, model veselo skoči iz busa in hmmm. Midve se gledava, al naju je model res 2x nategno – zgledalo je že tak, da bo prišo še en drug na bus in da boma “mogle” plačat še enkrat. Nekak ti indonezijci res niso tak, da te hočejo 100x nategnit, ampak mislim, da jim je samo enkrat dovolj.
Isto sledi, ko se pogajamo za prenočišče. Folk pač živi od turizma. Že čez en dan ugotovimo, da se bolj splača bookat preko booking.com, kot pa pogajat na licu mesta, ker ni šanse da ceno spraviš na takšno, kot jo imajo na bookingu. Ko se končno spogajamo za prenočišče, pač sledi odmor na plaži in jaz hočem svoj kokos 🙂 Ne da je teh kokosovih orehov cele kupe ob cesti in ti dejanko lahko res kateri še pade na glavo. Spet se je treba pogajat za ceno kokosovega oreha.
Super prodajalske in pogajalske sposobnosti indonezijcev se pokažejo tudi pri vsakem templju. Iz verskih razlogov moraš čez hlače obleči sarong. Pač ena ruta, ki jo zamotaš okoli pasu in to je to. V nekaterih templjih je izposoja vključena v ceno, drugod pa zahtevajo donacijo ali pa tudi uradno doplačilo za sarong. Seveda je pred vsakim vhodom v tempelj vsaj par če ne miljon stojnic. Ko greš prvič mimo vsi prodajalci za vsak artikel trdijo, da stane 10 000 rupij (0.7 €) – ja, moja izhodiščna cena za skoraj vse. Ajde, itak da boš prej ko slej kupo svoj sarong, da boš mel mir pri vseh nadaljnih templjih. Potem si zberem svoj sarong in seveda ravno tisti stane 50 000. Zakaj? Because of color. Because very good quality. Because very big. Because better. Because good price for you and lucky for me. Za svoj sarong vztrajam, da bo stal res 10 000 rupij, ker si mi bejba sama rekla, da stane vse po 10 000. Itak ti ga hoče na vsak način prodat, če vedno ga lahko meni proda vsaj 5x dražje kot pa kateremu indonezijcu. Potem se veselo pogajava, bejba za vsako mojo ceno 10 000 naredi taki fris, kot da sem ji pobila vsaj celo familijo, in da so vsi delali vsaj 2 mesca, da so uspeli nardit ta sarong. Na koncu modelka reče, da je 10 000 for rent in da če lahko dam vsaj malo več še za njeno in mojo srečo. Ajde, dam še tista 2 jurja zraven in to je to. Ne to še ni to. Ker zdaj ko sem pa kupla enega, pa nujno rabim še drugega. Lahko kar enakega, če mi druge barve niso všeč (pa druga barva je itak vsaka dražja, za to pa že vem kolko stane).
Isto je blo s hlačami od kolegice. Jaz sem svoj šoping hlač nardila že na Javi, ona pa kot zakleto najde najbolj hude hlače ever ravno pri najbolj zakompleksanih pogajalcih. In nesramna jaz ji seveda prepovem, da jih kupi, ker so bile enostavno predrage. Itak da jih boma našle še kje, ker imajo skoraj povsod enako robo. In res naletiva na iste hlače par dni kasneje nekje na bolj humani tržnici, res da je bilo še zjutraj in je bilo vse “morning price”. Jaz seveda še vedno trdim, da je cena pretirana, kolegica me skoraj zadavi, ker pač po vsej sili hoče met tiste hlače. Na koncu se spogajava za dvojne za precej nižjo ceno od že itak ugodne prve cene za ene. Prodajalka je celo poklicala moža, če nama lahko za tako ceno proda, pol veš da je bila cena skoraj “lokalna” in ne za turiste.
Drug nateg, ki se mi je skoraj zgodil je bilo kupovanje moje bangla torbe. Pač nekak več kot 45 000 ne bi smela stat, in očitno sem res naletela na jutranji morning price in se prodajalcem še ni dalo pogojat, zato ti pač reče, da ti predlagaš ceno in se jo potem samo še malo pogliha. Tega kot kupec nikoli ne smeš predlagat, ker lahko včasih to prestaviš precej previsoko. In ko je bila morning price ravno 50 000, veš da lahko končno ceno še skoraj razpoloviš. 🙂
No, sej še vedno, če te “nategnejo” te nategnejo max. za 2 ali 3 evre, ampak ko si v njihovih cenah, si pač v njihovih cenah.
